Potem pa sem se vpra\u0161ala: kdaj bom spet imela tak\u0161no prilo\u017enost?<\/p>\n
Ugotovila sem, da mi pravzaprav ni\u010d ne manjka. Ne le to \u2013 presenetilo me je, koliko sem s tem dobila. Ko nikamor ne hitim, samo sedim, le\u017eim, diham, opazujem, poslu\u0161am, \u010dutim.<\/strong> Lahko sem samo bila. Nikamor mi ni bilo treba iti. Nih\u010de postati. Ni\u010desar dose\u010di.<\/p>\n Dnevi so imeli svoj ritem<\/strong>: zgodnje vstajanje, meditacije v mirovanju in hoji, obroki v ti\u0161ini in vsak dan ura dela za skupnost. Moja naloga je bila pomivanje posode in na svoje presene\u010denje sem se tega celo veselila. Topli kro\u017eniki v rokah, brisanje, zlaganje. Samo to, kar je bilo pred mano.<\/p>\n Prosti \u010das je res postal prost.<\/strong> \u0160la sem na sprehod med ovcami, sedela zunaj s \u010dajem, \u010dutila veter na ko\u017ei ali le\u017eala pod kro\u0161njami starih dreves.<\/p>\n Zve\u010der sem pogosto ostala v salonu. Velika okna so gledala v temo, v prostoru je bila le pridu\u0161ena svetloba, nekaj nas je sedelo na kav\u010dih in v naslanja\u010dih. Nismo se poznali in nismo govorili. Samo sedeli smo tam skupaj, vsak zase. In prav v tej ti\u0161ini sem \u010dutila presenetljivo veliko bli\u017eine.<\/strong><\/p>\n Ta ob\u010dutek skupnosti me je spremljal ves odmik. Skupaj smo jedli, meditirali, hodili in skrbeli za prostor. O ve\u010dini ljudi nisem vedela skoraj ni\u010desar \u2013 kaj po\u010dnejo, od kod prihajajo, kak\u0161no \u017eivljenje jih \u010daka doma. Pa vendar smo bili tam kot ljudje, ki potrebujemo hrano in spanec, si \u017eelimo varnosti, bli\u017eine in ljubezni ter ne \u017eelimo trpeti.<\/strong> V ti\u0161ini sem zelo mo\u010dno \u010dutila, koliko ve\u010d imamo skupnega, kot se nam v\u010dasih zdi.<\/p>\n Morda je bil tudi zaradi vse te preprostosti in ob\u010dutka povezanosti odmik tokrat zame zelo miren in prizemljen. A ni vedno tako. V ve\u010d kot desetih letih izku\u0161enj na odmikih sem do\u017eivela tudi precej naporne in zahtevne izku\u0161nje. Tokrat pa me je najbolj presenetilo, kako malo sem potrebovala, da sem se po\u010dutila zadovoljno.<\/strong><\/p>\n \u0160ele ko sem se vrnila v mesto, sem zares opazila u\u010dinek ve\u010ddnevne ti\u0161ine.<\/strong> Zunaj je bilo veliko ljudi, zvokov in dogajanja, v meni pa precej manj hrupa. Hodila sem po\u010dasneje, \u010dutila tla pod nogami in zrak na ko\u017ei. Svet ni postal ti\u0161ji, le jaz sem se z njim sre\u010devala druga\u010de.<\/strong><\/p>\n Verjetno je tudi zato vodenje meditacijskih odmikov nekaj, kar imam tako rada. Ne zato, ker bi \u017eelela, da bi kdo do\u017eivel isto kot jaz. Ampak ker lahko skupaj ustvarimo prostor, v katerem za nekaj \u010dasa ni treba ni\u010desar dose\u010di. Prostor, kjer se lahko sre\u010damo s sabo tam, kjer smo \u2013 z mirom, nemirom, utrujenostjo, \u017ealostjo, veseljem ali \u010dimerkoli, kar je prisotno.<\/strong><\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/evapozar.com\/svetovanja\/wp-content\/uploads\/2026\/10\/collage_newsletter_optimized-1024x429.jpg\")
<\/p>\n