Kolikokrat si na to pomislila? Morda si to kdaj rekla tudi na glas.

Včasih z nasmeškom, drugič s sramom, tiho, kot priznanje neuspeha.
A kaj sploh pomeni biti “dobra v seksu”?
Kdo je to določil?

Družba ima o tem veliko mnenj. Trajanje, število orgazmov, stopnja “strasti”, koliko užitka nudiš drugi osebi.
Seks je postal še ena oblika dosežka.
Kot bi bil prostor, kjer moramo “uspeti”.

Ampak seks ni šport. Ni tekmovanje.
In tudi ni oder, kjer igramo vlogo “dobre ljubimke”.
Ni odvisen od tega, s koliko ljudmi si imela seksualne izkušnje, ali kako pogosto so del tvojega življenja.
Vse to ne pove nič o tvoji prisotnosti, povezanosti, o tem, koliko si res tam – s sabo in z drugimi.

Ko poskušamo biti dobre, pogosto pozabimo biti prisotne.
Telo sledi naučenim vzorcem, misli preverjajo, če delamo prav – a občutki? Ti ostanejo nekje v ozadju.

Večina od nas se o seksu ni nikoli zares učila.
Nihče nas ni učil, kako poslušati telo, kako sporočiti želje, kako ostati v stiku s seboj, tudi ko smo z drugo osebo.
Učili so nas, da moramo ugajati.
In da je užitek nekaj, kar dajemo drugim.
Da je moj užitek odvisen od druge osebe.

Pa ni.
Užitek je odnos – do sebe, do svojega telesa, do druge osebe.
Začne se z radovednostjo.
Z iskrenostjo, s katero spoznavamo, kaj nam je res prijetno, in z ranljivostjo, s katero si to upamo povedati.

Biti “dobra v seksu” bi morda lahko pomenilo prav to:
biti prisotna, igriva, iskrena.
Znati poslušati telo in spoštovati, kadar reče “ja” ali “ne”.
Biti sočutna, ko pridejo trenutki zadrege ali sramu.
Ker pridejo – skoraj vedno pridejo.

In morda (zelo verjetno, sigurno?) sploh ne gre za to, da bi bila “dobra”.
Ampak, da bi bila resnična.
Seks, ki je resničen, ni popoln.
Je živ, nepredvidljiv, neroden, včasih sproža tudi težka občutja.
Ampak je naš.

In mogoče je to največ, kar si lahko želimo –
ne da bi bile dobre v seksu,
ampak da bi se vedno znova vračale nazaj v stik – s seboj in nato z drugo osebo,
v tem trenutku.