Prazniki imajo neko posebno moč.
Ne nujno čarobno, lahko tudi takšno, ki nas posrka vase, še preden sploh opazimo, da smo izgubile stik s seboj.
Naenkrat je tu več obveznosti, več ljudi, več pričakovanj.
Več hrane, več obiskov, več zadolžitev, več “moram”.
In nekje med peko piškotov, iskanjem daril ter družinskimi večeri, ki niso vedno tako topli, kot bi si želele, se lahko zgodi nekaj zelo človeškega:
pozabimo nase.
Pozabimo na svoje potrebe.
Na svoje telo.
Na svojo mejo.
Na to, da imamo pravico reči:
“Danes ne zmorem.”
“Danes si bom vzela dan zase.”
Prazniki so lahko neverjetno lepi, mehki in nežni.
Lahko pa so tudi glasni, preplavljajoči in utrujajoči.
In najtežje je tisti vmesni prostor – ko je nekaj prijetno, pa hkrati težko.
Ko si želimo biti del, a bi najraje malo izginile pod toplo odejo.
Velikokrat si rečemo:
“Saj bo kmalu mimo.”
Ampak telo je tukaj, v tem trenutku in želi, da poslušamo.
Čaka, da opazimo. Da ga vključimo v svoje izbire.
Med prazniki je pozornost velikokrat usmerjena navzven, k drugim.
Kaj če jo letos obrnemo (tudi) k sebi?
Kako lahko poskrbim zase, se odprem užitku in se obdarim? Zato ker lahko!
Tukaj je nekaj majhnih praks, takih, ki jih lahko stisneš v vsakdan, ne da bi za to potrebovala poglavje iz učbenika ali uro časa:
Prazniki niso tekmovanje v tem, kdo bo najbolj prijazna, najbolj razpoložljiva ali najbolj popolna oseba.
Lahko so priložnost, kjer se učimo biti zveste sebi.
Mogoče je to največje darilo, ki si ga lahko podarimo.