Ne zaradi bolečin, ne zaradi poškodb, ampak zaradi ideje, da niso dovolj ženstvene (karkoli že to pomeni). Kot mlada sem hodila v fitnes, kasneje več let plezala, in počasi se je moje telo začelo spreminjati. Rajši nisem nosila majic brez rokavov. Zdelo se mi je, da so moje roke in rame “preveč” – premočne, preveč prisotne.
Ne da bi se tega zavedala, sem ponotranjila idejo, da je lepo samo tisto, kar je majhno, vitko, nežno.
Potem pa sem prebrala nekaj, kar me je dobesedno streznilo.
Da ideja o majhnih ženskih telesih, vitkih rokah, šibkosti… ni naključna. Da je včasih ravno to, kar naj bi nas naredilo “lepe”, zasnovano tako, da bi ohranilo nekoga drugega (v hetero normativni, patriarhalni družbi à moškega) večjega, močnejšega, pomembnejšega.
In takrat sem se zbudila iz hipnoze.
Začela sem postavljati pod vprašaj, od kod pridejo ti občutki “preveč” – in komu pravzaprav služijo.
Ampak naj bom iskrena: še vedno včasih zdrsnem vanjo.
Ker živim v družbi, kjer je zrak, ki ga dihamo, prepojen s sporočili o tem, kakšne naj bi bile ženske.
In to ni zrak, ki podpira radikalno sprejemanje sebe.
To je zrak, ki ti vsak dan znova prišepetava: “Uredi to. Skrij ono. Ne bodi preveč.”
Tudi jaz še nisem popolnoma svobodna tega.
A vedno znova – kljub vsemu – se vračam k sebi.
K svojemu telesu. K resnici, ki se rojeva iz mene, ne iz pričakovanj drugih.
Morda je čas, da se preprosto vprašamo:
Kdo nam je prodal idejo, da moč ni lepa? In zakaj smo jo kupile?
A to ni zgodba samo o mišicah.
To je zgodba o tem, kako smo bile vse naučene, kakšna naj bi bila “prava” podoba ženskega telesa.
Za nekatere je bilo to: preveč mišic. Za druge: preveč mehko.
Preveč gub, preveč celulita, preveč prsi, premalo prsi. Preveč kosti.
Vedno preveč ali premalo. Nikoli čisto prav.
Ampak prav to je čar:
Naša telesa so čudovita v svoji raznolikosti.
Vsaka mišica, vsaka mehkost, vsaka guba in vsaka brazgotina. Vse to govori o zgodbah našega življenja. In vsaka izmed nas ima pravico – rojstno pravico (!), da se počuti lepa in močna, v svojem edinstvenem telesu.
Vedno znova pozabimo, ker nas družba v kateri živimo ne podpira
Zato vedno znova postavljam pod vprašaj – kaj sploh pomeni ženstveno? Je to nekaj, kar me je naučila družba? Ali si definicijo lepote ustvarjam sama?
