V zadnjem času se zdi, da smo postali kultura “skrb zase reši dan”.
Vsi kričijo: “Poskrbi zase!“, kot da je nekaj najlažjega na svetu. Kot da je rešitev za vse.

Resnica pa je (moja resnica, seveda) – skrb zase je težko delo. Pogosto težje kot to, da je ne izberemo.
Skrb zase pomeni reči “ne” na že obljubljen “ja”.
Pomeni ne slediti pravilom (ob spoštovanju drugih).
Pomeni si stotič premisliti.
In pomeni razočarati ljudi.

Zraven pride strah pred zavrnitvijo, sodbo, kritiko, konfliktom … celo pred zapuščenostjo. Biti zapuščeni je eden največjih človeških strahov. Ustvarjeni smo za pripadnost, za življenje v skupnosti. Kot dojenčki smo popolnoma odvisni od skrbi drugih. Zato je tveganje, da izgubimo pripadnost – odnosu, prijateljstvu, družini, skupnosti – strašljivo.

A kot pravi Brené Brown: resnična pripadnost je najprej in predvsem pripadnost sebi. Če zapustim sebe, ne morem zares pripadati nikomur drugemu. Ne osebi ne skupnosti. Ker takrat ni “mene”, ki bi lahko pripadala. Je le projekcija mene, ki jo drugi vidijo, da se lahko vključim, pripadam. A to nisem prava jaz.

Skrb zase zato ni vedno udobna. Pogosto je polna dvomov in tesnobe. A kadar se vprašam “Katera izbira me približa meni?” in izberem sebe, poskušam objeti tudi vse dele, ki jih je strah sodbe ali zapuščenosti.

In veš kaj? Ni na meni, da nosim reakcije drugih na mojo odločitev. To je njihova odgovornost, del njihove skrbi zase. Lahko se odločim za pogovor o tem. A to je MOJA izbira, darilo drugi osebi, in NE obveznost. Nikoli mi ni treba razlagati zakaj sem se tako odločila. Razen če si tega sama želim. Enostavno, kajne? Ko bi le bilo.

Skrb zase ne pomeni, da bo vedno prijetno. Dolgoročno verjetno ja. V trenutku pa je pogosto zelo težko. Še posebej, ker smo vzgojeni v prepričanje, da so drugi na prvem mestu in da je skrb zase sebična. Ampak to ni res. Je pa hudičevo težko iz tega izstopiti.

In kadar skrb zase ni mogoča – ker nas je strah ali pa sploh ne vemo, kaj pomeni (kako bi, če nas večine tega nihče ni učil?) – je tudi to v redu. Namesto samoprezira si lahko damo prostor in nežnost. Z zavedanjem, da delamo najboljše, kot zmoremo, glede na to, kje smo in kaj nam je trenutno dostopno.

Še to, Nakita Valerio pravi: kričati “Poskrbi zase!”, ko nekdo v resnici potrebuje skrb skupnosti, je način, kako ljudem obrnemo hrbet. Včasih (pogosto?) skrb zase ni dosegljiva ali celo mogoča brez drugih.

Torej – vzemi paradoks (oh, kako jih imam rada): včasih tvegamo izgubo ljudi, ko izberemo sebe. In včasih se moramo nasloniti na druge, ker nismo ustvarjeni zato, da bi sami skrbeli zase.

In včasih je skrb zase tako preprosta kot skodelica čaja ali pogovor s prijateljico.