V zadnjem času imam občutek, da življenje ne sledi ravno načrtom, ki sem jih imela. Kot da se stvari kar naprej obračajo drugače, kot sem pričakovala ali si želela. Sicer pa, življenje (zelo) redko sledi načrtom. A v zadnjem času to pri sebi občutim še malo bolj. Tudi v tem, da telo včasih reče nekaj, česar si moj um ne bi izbral: upočasni, ostani doma, odpovej, počivaj.

In tam se začne notranji konflikt – ga prepoznaš tudi ti?

Ker smo že rekle ja. Ker smo se nekaj dogovorile. Ker nas nekdo pričakuje. Ker bi “morale”. In ker je del nas še vedno prepričan, da je prav, da stisnemo zobe in gremo naprej.

Ampak telo včasih ne sodeluje pri teh zgodbah.

Včasih postane težko ostati dlje, kot bi želele. Težko poslušati, se pogovarjati, biti prisotne. Včasih se zdi, da že samo to, da nekam gremo, od nas zahteva več, kot v tistem trenutku imamo. In kljub temu pogosto ostanemo. Ker nočemo razočarati. Ker nočemo izpasti nezanesljive. Ker nočemo, da bi kdo mislil, da pretiravamo.

Ampak to ima svojo ceno.

Ne pokaže se vedno takoj. Včasih šele kasneje – kot utrujenost, ki ne mine. Kot razdražljivost ali občutek, da je vsega preveč. Včasih kot konflikt, ki sploh nima veze s tistim trenutkom, ampak se napetost nekje mora sprostiti. In včasih kot popoln odklop od stvari, ki nam sicer prinašajo užitek.

Ljudje smo zelo odporni in trdoživi, lahko dolgo časa “zdržimo”. Ampak telo si zapomni.

In potem pride trenutek, ko postane jasno, da bo treba začeti poslušati prej. Tudi če to pomeni, da si premislim, odpovem, rečem "ne" nečemu, čemur sem že rekla ja.

In to ni lahka odločitev. Ker ljudje lahko reagirajo – so razočarani, jezni, ne razumejo. In hitro se lahko oglasijo krivda, dvom in tisti znani glas, ki pravi, da bi lahko še malo potisnila čez.

Pa vendar se vedno znova vračam k istemu vprašanju: kaj se zgodi, če tega ne naredim?

Hkrati pa vem, da življenje ni tako enostavno. Obstajajo odnosi in odgovornosti, ki jih ne moremo kar odložiti. Delo, otroci, skrb za druge. In v takih situacijah skrb zase morda ne pomeni odpovedi, ampak nekaj manjšega, bolj subtilnega. Mogoče krajši premor ali nekaj zavestnih vdihov in izdihov. Mogoče to, da si vsaj malo priznamo, kako smo v resnici.

Ne vem, če obstaja popoln način, kako to živeti, jaz ga ne poznam. Vem pa, da ignoriranje telesa dolgoročno ne deluje.
Ko imam na izbiro dve odločitvi in vem, da bo v vsakem primeru težko, mi pomaga če se vprašam: katera odločitev me bo vodila v stik s seboj in katera stran od sebe?

Zakaj si tega ne bi vzele redno doma? Si enkrat na dan ali na teden zavrtele vsaj eno pesmi in se ji prepustile – tudi če se nam ne da ali se počutimo čudno. Včasih že ena pesem naredi razliko. Tako preprosto je, pa hkrati si tako redko to vzamemo zase. Kot da potrebujemo poseben razlog, da se lahko premaknemo iz glave v telo. Zakaj ne danes? Zakaj ne zdaj?

Kaj meni predstavlja ples, ki ga omenjam zgoraj? Z eno besedo – svobodo. Ne ples kot nastop ali način, da nekaj dosežem, ne kot orodje za predelovanje ali integracijo izkušenj. Ampak preprosto gibanje zaradi užitka, zaradi igre, zaradi tega ker smo žive in si dovolimo biti s tem, kar se v nas pojavi. Včasih je to lahkotnost in veselje, včasih žalost ali jeza, včasih tišina, včasih čisto nič posebnega. In vse to je super!

Dostikrat se zgodi, da ženske pridejo v prostor kjer plešemo s strahom in napetostjo. Ker smo naučene, da obstaja pravi način in da je treba nekaj doseči. In potem odidejo z občutkom, da so se po dolgem času srečale s sabo – da so lahko ležale na tleh, skakale po prostoru se premikale počasi ali pa sploh ne. 

Takšen ples je prostor brez pričakovanj, brez cilja in brez pravil. Je prostor, kjer lahko telo samo pove, kaj potrebuje in kaj telo oživlja. Za nekoga je to ritem, za drugo melodija, za tretjo zvok instrumentov. Meni so fajn besedila pesmi, ker lahko zraven pojem in se povežem z zgodbo, ki jo pesem nosi. Vsaka ima svoj način, kako jo glasba premakne, in morda je prav v tem lepota – da ne obstaja en sam pravi način.

Zame je ples lahko tudi neke vrste meditacija v gibanju. Opazujem, kako se telo premika, kako se čustva zibljejo in spreminjajo skupaj z glasbo in kako se ob tem ustvarja več prostora za to, kar je. Več prostora zame – točno takšna kot sem.

Življenje je stresno – odnosi, služba, zdravje … In v poplavi vsega kar je pomembno, se ples zdi nepomemben, ni prostora zanj v urniku. Kaj pa če nas podpre, da lažje zadihamo, najdemo stik s svojo živostjo in se tako z več notranje podpore srečamo z življenjem?

Izberi svojo najljubšo pesem in se prepusti glasbi. V dnevni, kopalnici, kuhinji, v gozdu – kjerkoli se počutiš dovolj varno. Kaj pa lahko izgubiš? 😉

Bom vesela tudi kakšnih predlogov pesmi! <3 Na info@evapozar.com 

V zadnjem času se zdi, da smo postali kultura “skrb zase reši dan”.
Vsi kričijo: “Poskrbi zase!“, kot da je nekaj najlažjega na svetu. Kot da je rešitev za vse.

Resnica pa je (moja resnica, seveda) – skrb zase je težko delo. Pogosto težje kot to, da je ne izberemo.
Skrb zase pomeni reči “ne” na že obljubljen “ja”.
Pomeni ne slediti pravilom (ob spoštovanju drugih).
Pomeni si stotič premisliti.
In pomeni razočarati ljudi.

Zraven pride strah pred zavrnitvijo, sodbo, kritiko, konfliktom … celo pred zapuščenostjo. Biti zapuščeni je eden največjih človeških strahov. Ustvarjeni smo za pripadnost, za življenje v skupnosti. Kot dojenčki smo popolnoma odvisni od skrbi drugih. Zato je tveganje, da izgubimo pripadnost – odnosu, prijateljstvu, družini, skupnosti – strašljivo.

A kot pravi Brené Brown: resnična pripadnost je najprej in predvsem pripadnost sebi. Če zapustim sebe, ne morem zares pripadati nikomur drugemu. Ne osebi ne skupnosti. Ker takrat ni “mene”, ki bi lahko pripadala. Je le projekcija mene, ki jo drugi vidijo, da se lahko vključim, pripadam. A to nisem prava jaz.

Skrb zase zato ni vedno udobna. Pogosto je polna dvomov in tesnobe. A kadar se vprašam “Katera izbira me približa meni?” in izberem sebe, poskušam objeti tudi vse dele, ki jih je strah sodbe ali zapuščenosti.

In veš kaj? Ni na meni, da nosim reakcije drugih na mojo odločitev. To je njihova odgovornost, del njihove skrbi zase. Lahko se odločim za pogovor o tem. A to je MOJA izbira, darilo drugi osebi, in NE obveznost. Nikoli mi ni treba razlagati zakaj sem se tako odločila. Razen če si tega sama želim. Enostavno, kajne? Ko bi le bilo.

Skrb zase ne pomeni, da bo vedno prijetno. Dolgoročno verjetno ja. V trenutku pa je pogosto zelo težko. Še posebej, ker smo vzgojeni v prepričanje, da so drugi na prvem mestu in da je skrb zase sebična. Ampak to ni res. Je pa hudičevo težko iz tega izstopiti.

In kadar skrb zase ni mogoča – ker nas je strah ali pa sploh ne vemo, kaj pomeni (kako bi, če nas večine tega nihče ni učil?) – je tudi to v redu. Namesto samoprezira si lahko damo prostor in nežnost. Z zavedanjem, da delamo najboljše, kot zmoremo, glede na to, kje smo in kaj nam je trenutno dostopno.

Še to, Nakita Valerio pravi: kričati “Poskrbi zase!”, ko nekdo v resnici potrebuje skrb skupnosti, je način, kako ljudem obrnemo hrbet. Včasih (pogosto?) skrb zase ni dosegljiva ali celo mogoča brez drugih.

Torej – vzemi paradoks (oh, kako jih imam rada): včasih tvegamo izgubo ljudi, ko izberemo sebe. In včasih se moramo nasloniti na druge, ker nismo ustvarjeni zato, da bi sami skrbeli zase.

In včasih je skrb zase tako preprosta kot skodelica čaja ali pogovor s prijateljico.