To je vprašanje, ki ga slišim precej pogosto. V različnih oblikah, seveda.

Kako pogosto bi si morala želeti seksa?
Ali je normalno, da si ga želim tako malo?
Ali je normalno, da si ga želim toliko?
Ali je čudno, da raje masturbiram, kot si želim seksa z drugo osebo?
Ali je narobe, da si seksa sploh ne želim?

In čeprav bi bilo fajn, če bi obstajal en preprost odgovor, ga ni.

Bolj kot raziskujem področje seksualnosti, bolj me preseneča, kako širok je spekter človeških izkušenj in kako ozko predstavo o »normalnem« nam pogosto ponuja družba. Kot da obstaja neka namišljena sredina, v katero bi se morale stlačiti vse.

Nekatere osebe si spolnih izkušenj skoraj nikoli ne želijo, ne same s sabo ne z drugimi. Nekatere uživajo v samozadovoljevanju, partnerski seks pa jih ne privlači. Druge si želijo veliko partnerskega seksa, pa se same s sabo skoraj nikoli ne dotikajo seksualno. Nekaterim je penetracija pomembna, drugim sploh ne. Nekatere privlačijo različne igre in kinki, drugim je blizu nekaj nežnega in preprostega.

V to širino sodi tudi aseksualnost, o kateri se veliko premalo govori. Običajno pomeni, da oseba spolno privlačnost doživlja redko, zelo malo ali sploh ne. Tudi znotraj aseksualnega spektra ni ene same izkušnje: nekatere osebe spolnih odnosov ne želijo, druge jih kdaj imajo ali v njih uživajo. Že to nam pokaže, kako hitro postanejo naše običajne predstave o seksualnosti preozke.

Tudi želja po spolnosti ne nastane pri vseh enako. Emily Nagoski govori o spontani in odzivni želji. Pri spontani želji se zanimanje za seks pojavi že pred erotičnim stikom. Odzivna želja pa se začne prebujati ob prijetni bližini, dotiku, občutku varnosti ali vzburjenju. To ne pomeni, da gremo čez svoj »ne« in čakamo, ali se bo želja morda pojavila. Pomeni pa, da pri mnogih želja ne pride pred izkušnjo, ampak se lahko začne razvijati znotraj nje.

Želja se spreminja tudi skozi življenje. Nanjo vplivajo stres, utrujenost, zdravje, hormoni, odnosi, občutek varnosti in še marsikaj. Kar velja danes, morda ni veljalo pred petimi leti ali celo pred petimi meseci in verjetno ne bo veljalo čez pet let.

Pogosto slišimo tudi, da brez seksa ni mogoče imeti globokega in izpolnjujočega partnerskega odnosa. Pa vendar nekateri pari živijo ljubeče in povezano tudi z zelo malo seksa ali brez njega. Za druge je seks pomemben del bližine. Težava lahko nastane predvsem takrat, ko si ljudje želijo zelo različne stvari in se o tem ne morejo varno pogovarjati.

Mene zato vedno manj zanima, ali je želje premalo ali preveč, in vedno bolj, ali jo znamo prepoznati: kdaj se oglasi, kaj jo prebudi, kaj jo utiša in kaj si z njo želimo narediti. V tem je verjetno veliko več prostora za resnično seksualnost kot v lovljenju neke namišljene normale.

Potem se najprej ustaviva tukaj – zakaj je lovljenje orgazmov pogosto najhitrejši način, da do njih sploh ne pride?

Orgazmi so postali nekaj, kar moramo imeti.
Nekaj, kar naj bi dokazovalo, da je seks dober.
Da je z nami vse v redu.
Da smo dovolj sproščene, dovolj odprte, dovolj “normalne”.

In če jih ni?
Hitro se pojavi tisti znani občutek: Kaj je narobe z mano?
Ali pa: Kaj delam narobe? Zakaj drugi osebi ne morem “dati” orgazma?

Veliko pritiska je zavitega v nekaj, za kar si želimo, da bi bilo prijetno in polno užitka.

Pogosto verjamemo, da bi orgazem moral priti sam od sebe.
Da je penetracija dovolj.
Ampak to za večino žensk ne drži – le manjši del (20-30%) jih doživi orgazem zgolj s penetracijo.
Mimogrede: klitoris ima več kot 10.000 živčnih končičev in telo nam s tem precej jasno namiguje, kam se splača usmerjati pozornost.
Ali pa verjamemo, da več truda pomeni več užitka.

Morda je težava drugje.
Morda ni ovira v telesu, ampak v pritisku.

Ko nekaj poskušamo doseči, se telo pogosto zakrči.
Dih postane plitvejši.
Pozornost se premakne iz občutkov v glavo.
In užitek – ki je nežen, strasten, spremenljiv – se umakne.

Tukaj se pojavi paradoks, ki je včasih težko sprejemljiv:
do globljih orgazmov NE pridemo tako, da jih lovimo.
Do njih pridemo tako, da ostajamo v trenutku, v stiku z občutki v telesu, z dihanjem.

Ostajamo s tem, kar je.
Z valovi užitka, ki pridejo in grejo.
Z vzburjenjem, ki se spreminja – pride in gre in (morda) spet pride.
In ko se nekaj zapre ali ugasne to spoštujemo, namesto da potiskamo naprej.

In hkrati – prisotnost ne pomeni, da nič drugega ni pomembno.
Pomeni, da vse drugo dobi prostor.

Komunikacija: iskreno poimenovanje tega, kar je prijetno – in kar ni.
Vlažnost: včasih je suhost tista, ki nas ugasne in ustavi – lubrikanta nikoli ni preveč! 🙂
Samoraziskovanje: da sploh vemo, kako se užitek giblje v našem telesu. Različni ritmi. Dotiki. Tempo.
Za nekatere tudi igra, pripomočki, fantazije, ostajanje blizu orgazma (ang. edging).
Ne zato, da bi prišle nekam.
Ampak da ostajamo v stiku.

Ne kot tehnike za dosego cilja.
Ampak kot načini poslušanja, radovednosti in igrivosti.

Vse to je del širše slike.
In vse skupaj res zaživi šele,
ko ni pod pritiskom,
da mora pripeljati do nekega cilja.

Ostajati pomeni dovoliti si upočasnitev.
Poglobiti dih, namesto da zadržujemo napetost.
Sprostiti mišice in dovoliti telesu, da se odpre za izkušnjo.

Tudi samo-dotik in samozadovoljevanje tukaj dobita drugačen pomen.
Ne kot vaja za orgazem.
Ampak kot odnos s seboj.

Samo-dotik ni nujno vedno seksualen.
Lahko je raziskovanje, prisotnost, stik.
Je način, kako telesu pokažemo, da poslušamo – brez cilja, brez zahtev.

In enako velja v odnosu z drugimi.
Nismo odgovorne za orgazem druge osebe.
In druga oseba ni odgovorna za našega.
Vsakdo prinaša svojo prisotnost – in iz tega se lahko zgodi marsikaj. Ali pa tudi ne.

Morda so “boljši” orgazmi v resnici tisti, ki niso pod pritiskom.
Tisti, ki pridejo kot stranski učinek varnosti, diha in iskrenosti.

In morda leto 2026 sploh ne kliče po več orgazmih – ampak po več stika.
Več zaupanja. Več dovoljenja, da smo tam, kjer smo.
In iz tega prostora se lahko včasih zgodi veliko več, kot smo si sploh predstavljale.

Kolikokrat si na to pomislila? Morda si to kdaj rekla tudi na glas.

Včasih z nasmeškom, drugič s sramom, tiho, kot priznanje neuspeha.
A kaj sploh pomeni biti “dobra v seksu”?
Kdo je to določil?

Družba ima o tem veliko mnenj. Trajanje, število orgazmov, stopnja “strasti”, koliko užitka nudiš drugi osebi.
Seks je postal še ena oblika dosežka.
Kot bi bil prostor, kjer moramo “uspeti”.

Ampak seks ni šport. Ni tekmovanje.
In tudi ni oder, kjer igramo vlogo “dobre ljubimke”.
Ni odvisen od tega, s koliko ljudmi si imela seksualne izkušnje, ali kako pogosto so del tvojega življenja.
Vse to ne pove nič o tvoji prisotnosti, povezanosti, o tem, koliko si res tam – s sabo in z drugimi.

Ko poskušamo biti dobre, pogosto pozabimo biti prisotne.
Telo sledi naučenim vzorcem, misli preverjajo, če delamo prav – a občutki? Ti ostanejo nekje v ozadju.

Večina od nas se o seksu ni nikoli zares učila.
Nihče nas ni učil, kako poslušati telo, kako sporočiti želje, kako ostati v stiku s seboj, tudi ko smo z drugo osebo.
Učili so nas, da moramo ugajati.
In da je užitek nekaj, kar dajemo drugim.
Da je moj užitek odvisen od druge osebe.

Pa ni.
Užitek je odnos – do sebe, do svojega telesa, do druge osebe.
Začne se z radovednostjo.
Z iskrenostjo, s katero spoznavamo, kaj nam je res prijetno, in z ranljivostjo, s katero si to upamo povedati.

Biti “dobra v seksu” bi morda lahko pomenilo prav to:
biti prisotna, igriva, iskrena.
Znati poslušati telo in spoštovati, kadar reče “ja” ali “ne”.
Biti sočutna, ko pridejo trenutki zadrege ali sramu.
Ker pridejo – skoraj vedno pridejo.

In morda (zelo verjetno, sigurno?) sploh ne gre za to, da bi bila “dobra”.
Ampak, da bi bila resnična.
Seks, ki je resničen, ni popoln.
Je živ, nepredvidljiv, neroden, včasih sproža tudi težka občutja.
Ampak je naš.

In mogoče je to največ, kar si lahko želimo –
ne da bi bile dobre v seksu,
ampak da bi se vedno znova vračale nazaj v stik – s seboj in nato z drugo osebo,
v tem trenutku.