Brez telefona, brez branja, brez pisanja. V skupnosti čudovitih ljudi.

Pred kratkim sem bila na meditacijskem odmiku v Angliji, na katerega sem si želela že zelo dolgo. Pred začetkom sem bila precej prepričana, da priporočila o tem, naj ne beremo in ne pišemo, zame ne bodo šla skozi. Na odmikih sem tega vajena – berem, zapisujem svoje misli.

Potem pa sem se vprašala: kdaj bom spet imela takšno priložnost?

Ugotovila sem, da mi pravzaprav nič ne manjka. Ne le to – presenetilo me je, koliko sem s tem dobila. Ko nikamor ne hitim, samo sedim, ležim, diham, opazujem, poslušam, čutim. Lahko sem samo bila. Nikamor mi ni bilo treba iti. Nihče postati. Ničesar doseči.

Dnevi so imeli svoj ritem: zgodnje vstajanje, meditacije v mirovanju in hoji, obroki v tišini in vsak dan ura dela za skupnost. Moja naloga je bila pomivanje posode in na svoje presenečenje sem se tega celo veselila. Topli krožniki v rokah, brisanje, zlaganje. Samo to, kar je bilo pred mano.

Prosti čas je res postal prost. Šla sem na sprehod med ovcami, sedela zunaj s čajem, čutila veter na koži ali ležala pod krošnjami starih dreves.

Zvečer sem pogosto ostala v salonu. Velika okna so gledala v temo, v prostoru je bila le pridušena svetloba, nekaj nas je sedelo na kavčih in v naslanjačih. Nismo se poznali in nismo govorili. Samo sedeli smo tam skupaj, vsak zase. In prav v tej tišini sem čutila presenetljivo veliko bližine.

Ta občutek skupnosti me je spremljal ves odmik. Skupaj smo jedli, meditirali, hodili in skrbeli za prostor. O večini ljudi nisem vedela skoraj ničesar – kaj počnejo, od kod prihajajo, kakšno življenje jih čaka doma. Pa vendar smo bili tam kot ljudje, ki potrebujemo hrano in spanec, si želimo varnosti, bližine in ljubezni ter ne želimo trpeti. V tišini sem zelo močno čutila, koliko več imamo skupnega, kot se nam včasih zdi.

Morda je bil tudi zaradi vse te preprostosti in občutka povezanosti odmik tokrat zame zelo miren in prizemljen. A ni vedno tako. V več kot desetih letih izkušenj na odmikih sem doživela tudi precej naporne in zahtevne izkušnje. Tokrat pa me je najbolj presenetilo, kako malo sem potrebovala, da sem se počutila zadovoljno.

Šele ko sem se vrnila v mesto, sem zares opazila učinek večdnevne tišine. Zunaj je bilo veliko ljudi, zvokov in dogajanja, v meni pa precej manj hrupa. Hodila sem počasneje, čutila tla pod nogami in zrak na koži. Svet ni postal tišji, le jaz sem se z njim srečevala drugače.

Verjetno je tudi zato vodenje meditacijskih odmikov nekaj, kar imam tako rada. Ne zato, ker bi želela, da bi kdo doživel isto kot jaz. Ampak ker lahko skupaj ustvarimo prostor, v katerem za nekaj časa ni treba ničesar doseči. Prostor, kjer se lahko srečamo s sabo tam, kjer smo – z mirom, nemirom, utrujenostjo, žalostjo, veseljem ali čimerkoli, kar je prisotno.

Čez nekaj tednov bom tak prostor ponovno soustvarjala tudi sama. Več infomracij o prihajajočem meditacijskem odmiku ➜ https://shorturl.at/tutRq