V zadnjem času imam občutek, da življenje ne sledi ravno načrtom, ki sem jih imela. Kot da se stvari kar naprej obračajo drugače, kot sem pričakovala ali si želela. Sicer pa, življenje (zelo) redko sledi načrtom. A v zadnjem času to pri sebi občutim še malo bolj. Tudi v tem, da telo včasih reče nekaj, česar si moj um ne bi izbral: upočasni, ostani doma, odpovej, počivaj.

In tam se začne notranji konflikt – ga prepoznaš tudi ti?

Ker smo že rekle ja. Ker smo se nekaj dogovorile. Ker nas nekdo pričakuje. Ker bi “morale”. In ker je del nas še vedno prepričan, da je prav, da stisnemo zobe in gremo naprej.

Ampak telo včasih ne sodeluje pri teh zgodbah.

Včasih postane težko ostati dlje, kot bi želele. Težko poslušati, se pogovarjati, biti prisotne. Včasih se zdi, da že samo to, da nekam gremo, od nas zahteva več, kot v tistem trenutku imamo. In kljub temu pogosto ostanemo. Ker nočemo razočarati. Ker nočemo izpasti nezanesljive. Ker nočemo, da bi kdo mislil, da pretiravamo.

Ampak to ima svojo ceno.

Ne pokaže se vedno takoj. Včasih šele kasneje – kot utrujenost, ki ne mine. Kot razdražljivost ali občutek, da je vsega preveč. Včasih kot konflikt, ki sploh nima veze s tistim trenutkom, ampak se napetost nekje mora sprostiti. In včasih kot popoln odklop od stvari, ki nam sicer prinašajo užitek.

Ljudje smo zelo odporni in trdoživi, lahko dolgo časa “zdržimo”. Ampak telo si zapomni.

In potem pride trenutek, ko postane jasno, da bo treba začeti poslušati prej. Tudi če to pomeni, da si premislim, odpovem, rečem "ne" nečemu, čemur sem že rekla ja.

In to ni lahka odločitev. Ker ljudje lahko reagirajo – so razočarani, jezni, ne razumejo. In hitro se lahko oglasijo krivda, dvom in tisti znani glas, ki pravi, da bi lahko še malo potisnila čez.

Pa vendar se vedno znova vračam k istemu vprašanju: kaj se zgodi, če tega ne naredim?

Hkrati pa vem, da življenje ni tako enostavno. Obstajajo odnosi in odgovornosti, ki jih ne moremo kar odložiti. Delo, otroci, skrb za druge. In v takih situacijah skrb zase morda ne pomeni odpovedi, ampak nekaj manjšega, bolj subtilnega. Mogoče krajši premor ali nekaj zavestnih vdihov in izdihov. Mogoče to, da si vsaj malo priznamo, kako smo v resnici.

Ne vem, če obstaja popoln način, kako to živeti, jaz ga ne poznam. Vem pa, da ignoriranje telesa dolgoročno ne deluje.
Ko imam na izbiro dve odločitvi in vem, da bo v vsakem primeru težko, mi pomaga če se vprašam: katera odločitev me bo vodila v stik s seboj in katera stran od sebe?