To je vprašanje, ki ga slišim precej pogosto. V različnih oblikah, seveda.

Kako pogosto bi si morala želeti seksa?
Ali je normalno, da si ga želim tako malo?
Ali je normalno, da si ga želim toliko?
Ali je čudno, da raje masturbiram, kot si želim seksa z drugo osebo?
Ali je narobe, da si seksa sploh ne želim?

In čeprav bi bilo fajn, če bi obstajal en preprost odgovor, ga ni.

Bolj kot raziskujem področje seksualnosti, bolj me preseneča, kako širok je spekter človeških izkušenj in kako ozko predstavo o »normalnem« nam pogosto ponuja družba. Kot da obstaja neka namišljena sredina, v katero bi se morale stlačiti vse.

Nekatere osebe si spolnih izkušenj skoraj nikoli ne želijo, ne same s sabo ne z drugimi. Nekatere uživajo v samozadovoljevanju, partnerski seks pa jih ne privlači. Druge si želijo veliko partnerskega seksa, pa se same s sabo skoraj nikoli ne dotikajo seksualno. Nekaterim je penetracija pomembna, drugim sploh ne. Nekatere privlačijo različne igre in kinki, drugim je blizu nekaj nežnega in preprostega.

V to širino sodi tudi aseksualnost, o kateri se veliko premalo govori. Običajno pomeni, da oseba spolno privlačnost doživlja redko, zelo malo ali sploh ne. Tudi znotraj aseksualnega spektra ni ene same izkušnje: nekatere osebe spolnih odnosov ne želijo, druge jih kdaj imajo ali v njih uživajo. Že to nam pokaže, kako hitro postanejo naše običajne predstave o seksualnosti preozke.

Tudi želja po spolnosti ne nastane pri vseh enako. Emily Nagoski govori o spontani in odzivni želji. Pri spontani želji se zanimanje za seks pojavi že pred erotičnim stikom. Odzivna želja pa se začne prebujati ob prijetni bližini, dotiku, občutku varnosti ali vzburjenju. To ne pomeni, da gremo čez svoj »ne« in čakamo, ali se bo želja morda pojavila. Pomeni pa, da pri mnogih želja ne pride pred izkušnjo, ampak se lahko začne razvijati znotraj nje.

Želja se spreminja tudi skozi življenje. Nanjo vplivajo stres, utrujenost, zdravje, hormoni, odnosi, občutek varnosti in še marsikaj. Kar velja danes, morda ni veljalo pred petimi leti ali celo pred petimi meseci in verjetno ne bo veljalo čez pet let.

Pogosto slišimo tudi, da brez seksa ni mogoče imeti globokega in izpolnjujočega partnerskega odnosa. Pa vendar nekateri pari živijo ljubeče in povezano tudi z zelo malo seksa ali brez njega. Za druge je seks pomemben del bližine. Težava lahko nastane predvsem takrat, ko si ljudje želijo zelo različne stvari in se o tem ne morejo varno pogovarjati.

Mene zato vedno manj zanima, ali je želje premalo ali preveč, in vedno bolj, ali jo znamo prepoznati: kdaj se oglasi, kaj jo prebudi, kaj jo utiša in kaj si z njo želimo narediti. V tem je verjetno veliko več prostora za resnično seksualnost kot v lovljenju neke namišljene normale.